Intervju z umetnikom

mag. Tatjana Sagernik Kovačič

​

Vabljeni na razstavo slik in grafik Luke Popiča, ki bo vsoboto, 4. decembra 2021, ob 14. uri, v Ateljeju umetnosti Kovacic v Libučah. Luka Popič, likovni pedagog, ki živi in dela v Podgorju pri Slovenj Gradcu, že od leta 1994 razstavlja doma ter po svetu in je dobitnik mnogih nagrad ter priznanj. Tokrat je z nami podelil nekaj dragocenih misli o svojem življenju in ustvarjanju. 

 

Se že veselimo ogleda vaših del, ki jih boste razstavili v Libučah. Nam že lahko zaupate naslov razstave in s kakšnimi deli se boste predstavili?
Luka Popič: Otvoritev razstave se bo odvila na predvečer Miklavža in bo imela naslov »V času pričakovanj«. Tematika razstavljenih slik in grafik sicer ne bo povezana z decembrskimi prazniki, a želim ujeti duh tistega prijetnega pričakovanja. 

 

V Pliberku in okolici ste kot umetnik že dobro poznani. Vam morda kateri dogodek še posebej ostaja v spominu?
V Pliberku sem leta 2009 razstavljal v kavarni Pazzo, 2012 v Sudhausu in 2018 v galeriji EMO. Večkrat sem tudi sodeloval na Vigrednem sejmu in Teku kulture, Pri prvemu  je šlo za zanimivo združitev gospodarstva in kulture, pri drugemu pa športa in kulture. V spominu mi je najbolj ostala razstava v stari pivovarni v Sudhausu, saj je bilo tam zelo posebno razstavišče, povsem drugačno kot druge galerije, izredno prizadevno in srčno pa jo je vodil slikar Franz Brandl.V tej galeriji sem bil zadnji slikar, ki je tam razstavljal, preden so jo porušili. Kmalu po tej izgubi je žal sledila še Brandlova smrt. 

 

Nam lahko kot umetnik poveste kako doživljate Pliberk z okolico skozi ves ta čas?

Mesto Pliberk se je v zadnjem desetletju zelo spremenilo, kar se še posebej močno čuti na kulturnem-likovnem področju. Velike zasluge za to ima galerija Wernerja Berga, ki poleg stalne razstave prireja še druge kakovostne in zelo odmevne razstave. Tako postaja Pliberk pomembno likovno središče v Avstriji in izven. Pohvalno je, da se odpirajo tudi zasebne galerije kot so: Galerija EMO,Atelje umetnosti Kovacic in Galerija Falke. Libuče je na likovni zemljevid že pred leti postavila Renate Falke, ki je gostila pomembne razstave in bila ena prvih, ki je že takrat organizirala čezmejne razstave. V njeni neposredni bližini, v prostorih stare šole, ki sta jo obnovila Gregor in Tatjana Kovačič, pa je nastal Atelje umetnosti. Tu je doma glasbena umetnost,  z  galerijo pa je dodana še likovna umetnost. Čestitke!

 

Pred kratkim ste vstopili v novo življenjsko obdobje, saj ste se upokojili in ob tem vam iskreno čestitamo. Je zdaj kaj drugače ustvarjati, morda lažje?
Hvala za čestitke. Ker sem se upokojil po letnih počitnicah, je bil bolj mehak prehod. Moram reči , da mi ni bilo težko v razredu, sem pa upokojitve kar vesel. Za likovno ustvarjanje bo sedaj dosti več časa. Poleg slikanja imam še delo z dokončanjem ateljeja, potrebno je kaj postoriti okoli hiše. Da pa ne izgubim stika z otroci, mi družbo delata dva vnuka.

 

Med drugim ste tudi poučevali likovni pouk v osnovni šoli. Sta vam pedagoška praksa in stik z mladino kdaj pomagala pri ustvarjanju? Ste kot ustvarjalec lahko kako pomagali tudi svojim učencem?
Preplet dela v razredu in mojega slikanja je name pozitivno vplivalo in seveda tudi obratno. Vseskozi sem ohranjal stik s slikarstvom, tudi če doma nisem bil v ateljeju. Z učenci sem se dobro razumel, ponosen sem na njihove uspehe, ki jih ni bilo malo.Vso delovno dobo sem bil zaposlen na osnovni šoli kot učitelj tehnike in tehnologije in likovne umetnosti. Naša šola je šola s prilagojenim programom – nižjim izobrazbenim standardom. Delo poteka po posebnih programih, ki so manj zahtevni in prilagojeni sposobnostim otrok. Večji poudarek je na vzgojnih predmetih, na krepitvi ročnih in gibalnih  spretnostih. Delo s takimi učenci zahteva več prizadevnosti, razumevanja in specialne obravnave, predvsem pa veliko srčnosti. Pri likovni umetnosti so ti učenci bolj neposredni in sproščeni tako, da so nastajala odlična dela. Njihove izdelke sem pošiljal na številne natečaje doma in v tujino. Učenci so prejeli veliko nagrad. Tega so bili zelo veseli, hkrati pa so se lahko primerjali z vrstniki iz večinskih šol. Lahko rečem, da je bila likovna umetnost njihovo močno področje.

 

Kako doživljate današnji svet, družbo? Če bi vaše sporočilo lahko imelo močan takojšnji učinek, kaj bi sporočili ljudem? 
Ob bliskovitem razvoju tehnološkega napredka nam je v vsakdanjem življenju dosti lažje. Vse je dostopnejše in enostavnejše. Po drugi strani pa smo vse bolj okupirani s socialnimi omrežji. V času korone, ko se je življenje skoraj povsem ustavilo, mi je prijateljica povedala, da njena hčerka – gimnazijka, v tem času zaprtja ni nikogar pogrešala, saj je imela računalnik in telefon. To pa me je zgrozilo.V mojem življenju smo se zelo veliko družili, se znali zabavati in veliko smo si pomagali. Opažam, da to ni več v modi. Škoda.

Moje sporočilo: »Razmislimo, kam drvimo, večkrat se ustavimo in si vzemimo čas, uživajmo v prelepi naravi, poskrbimo za zdravo in čisto okolje, saj živimo v enem najlepših delov sveta.«

​

​